Rada jem, rada jem dobro.

Na začetku se spodobi, da se predstavim in razjasnim, kaj me žene, da počnem to kar počnem.

Rada jem, rada jem dobro. Tudi kaj dobrega rada popijem.

Všeč mi je, da sem ženska in izkoriščam vse prednosti tega dejstva. Navdušena sem nad neustavljivo močjo ženske energije in obožujem moško, čeprav moški že nekaj časa ni stopil v moje stanovanje – ne štejem gospoda, ki mi je zamenjal plinsko bombo in nečaka, ki mi je montiral luči. Rada se lepo oblečem in dragemu Bogu se vsak dan zahvaljujem, da nam je poklonil rdečo šminko.

Nekako v srednji šoli sem ozavestila, kako pomembno vlogo ima hrana. Mladostniške stiske sem dušila z Milko z lešniki, s 300-gramsko se je vse dalo »potlačiti«. In so se pojavili mozolji, razni lišaji po koži in herpes zoster. Bolj po nesreči mi je uspelo vse to urediti s spremembami v prehrani (manj sladkorja, manj testenin, urejeni 3 obroki dnevno). Vedno pa so ostala tista »simpatična«, za 2 številki prevelika lička in baročna zaobljenost, zaradi katere sem bila izredno nesamozavestna.

Doma se je od vedno vse dogajalo okrog mize polne hrane. Mama je moji dve sestri in mene, uspela navdušiti nad kuho in vsaka od nas skuha vsaj en obrok dnevno in to vsak dan. Vedno smo jedli urejeno, vsega smo imeli dovolj in vsem se nam je ustavil čas, ko smo se usedli k mizi.

Od vedno me je zanimal tudi vpliv hrane na telo. Zakaj ne morem shujšati? Zakaj se določeni hrani ne morem upreti? Zakaj se slabo počutim po nekaterih jedeh in kako lahko vplivam na svoje zdravje? Ozirala sem se po znanju iz Azije in naletela na izobraževanje o Ayurvedi in marma terapiji. Vpisala sem se na 2-letno šolanje o tem starodavnem indijskem medicinskem sistemu, ki izhaja iz obdobja 7000 let pr.n.št. Znanje, ki sem ga pridobila, je popolnoma spremenilo moj pogled na dojemanje življenja. Kako modro in globoko so znali povezati vse kar se človeku v dnevu dogodi in vpliva na njegovo razmišljanje, počutje in spremembe v zdravju. Od takrat naprej zame jesen ni več le letni čas s hladnješim vremenom in porumenelimi listi na drevesih ampak pomeni obdobje nižjih temperatur, ko se tekočine, predvsem limfa, v telesu začnejo upočasnjevati in toksini zastajati. Jesenska meglena jutra name vplivajo tako, da se zbujam z debelimi zabuhlimi podočnjaki. Zelo lepo (ne!). Idealno v tem obdobju je narediti detox dieto, da se toksine izloči. Sicer ostanejo čez zimo v organizmu in se spomladi, ko se vreme otopli, začnejo s težavo izločati. Ta pojav poznamo kot spomladansko utrujenost in tipične spomladanske prehlade z zasluzenostjo.

Torej ayurveda dojema življenje celostno. Uči, da vsi dogodki v dnevu prispevajo k počutju, zdravju in stanju duha. Takih dni je na leto 365. In takih let je toliko kot ste stari. In današnja situacija, je rezultat tega, kako skrbite zase.

Ayurveda je zelo kompleksna in sistemu se v Evropi zelo težko sledi v popolnosti. Lahko pa se držiš določenih načel. Ko sem zaključevala izobraževanje, sem mi je še vedno zdelo, da nimam dovolj osnovnega znanja, s katerim bi znala presoditi, ali je določena informacija verodostojna in vredna upoštevanja. Odločila sem se vpisati magisterij iz prehrane na Biotehniški fakulteti. Lahko rečem, da sem pridobila ravno tisto znanje, ki sem ga iskala. Ne odgovore na strokovna vprašanja ampak samostojnost pri iskanju odgovorov na ta vprašanja.

Zanimivo je, da ima tako banalna stvar kot je hrana, bistven pomen na naše zdravje in počutje, mi pa se tega včasih res ne zavedamo. Ali pa morda nimamo dovolj znanja?

Izhajala sem iz sebe, iz svojega gurmanskega ženskega karakterja in raziskovala vpliv prehrane na žensko telo in počutje. Odkrila sem dr. Saro Gottfried in v magistrski nalogi kritično ocenila njeno delo na podlagi objavljenih študij in vse skupaj preizkusila tudi v praksi. Rezutati so super!

Dve leti po zaključku magisterija sem tukaj kjer sem. Ustanovila sem prehransko svetovalnico NutriDiva in srčno verjamem, da lahko s praktičnimi nasveti in spodbudo pomagam mnogim ženskam, da pridejo do boljšega zdravja, povezanega predvsem s hormonskimi nihanji, viškom telesne teže in nihanjem razpoloženja.

V praksi sem spoznavala, da velika večina težav s prehrano v resnici nima veze s samo hrano. Zato sem se spraševala, ali je prehransko svetovanje v resnici prava rešitev. In prišla sem do spoznanja, da je najpomembnejši prvi korak in ne glede na to v katero smer je narejen. Prvi korak pomeni akcijo, pomeni zagon kolesja, spremembo energije in nas usmerja v nove miselne procese. Vseeno je ali je narejen na področju prehrane, gibanja, v motivacijskih tehnikah, v obliki novega hobija ali v meditaciji saj bo prvemu koraku zelo hitro sledil drugi in tretji, ki bosta že utirala pot novim navadam in trajnim spremembam. In k odkrivanju pravega vzroka nezdravega prehranjevanja v vzorcih, ki jih ponavljamo že celo življenje. In končno, k drugačnemu in boljšemu življenju.

Skozi ta proces sem šla sama v obdobju 10 let in zdaj lahko rečem, da sem stabilna. Se pa še vedno vsak dan »dogaja« življenje s svojimi vzponi in padci. Trudim se uživati, kolikor le lahko. Rada sem v gibanju in v naravi, rada jem dobro, tudi stvari, ki vam jih nikoli ne bi priporočila, če bi prišli k meni v svetovalnico(😊😊). Ampak to so izjeme, ki jih naredim občasno, zavestno in se nikoli ne spremenijo v navado. In ko v nedeljo popoldan, ko so vse trgovine zaprte k meni »prinori« prijateljica, vsa iz sebe, ker je že zmečkala krompir za domače njokce in potem ugotovila, da nima jajc, ji brez pomisleka natočim zdravilno domačo Travarico. Da se ženska pomiri. Šele nato ji dam jajca, da gre lahko v miru zaključit kosilo. Njen mož mi popoldan pripelje obilen kos tiramisu-ja. Z veseljem ga pojem, zato ker vem, da sem bila zjutraj na Šmarni gori in, ker je samo en kos in ne dva ali več. Vem tudi, da bom naslednji dan rekla ne sladicam, pojedla dodaten obrok zelenjave in tako uravnovesila nedeljske sladke pregrehe. Vse je stvar konteksta in kontekst v katerega sem si postavila življenje, mi za zdaj dovoljuje občasno penino, nekaj pršuta in kakšen košček tiramisu-ja. In ob tem zelo močno uživam. Če in ko mi telo sporoča, da mu te stvari ne pašejo, jih zmanjšam na minimum.

Zanimivo je, da ima tako banalna stvar kot je hrana, bistven pomen na naše zdravje in počutje, mi pa se tega včasih res ne zavedamo. Ali pa morda nimamo dovolj znanja?

V zadnjem času se intenzivno ukvarjam z zavedanjem, da nič ni večno. Danes je tako, jutri pa je lahko že popolnoma drugače in življenje se tako postavi v popolnoma drugo perspektivo. Nekako odpade ves balast in ostanejo ljudje in stvari, ki me navdušujejo in osrečujejo in s katerimi sem v miru. Ena od teh je zavedanje, da s svojim znanjem in izkušnjami lahko ogromno ljudem pomagam, da si uredijo prehrano, zdravje, samopodobo in najdejo pot do sebe. In zraven morda lahko še uživajo.

Mislim, da je to dovolj dober začetek…

With love

Špela